Neposredno veljavna Uredba (EU) 2025/40 o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) se je začela uporabljati 12. avgusta letos, njene zahteve pa se bodo uvajale postopoma do leta 2030. Posamezne določbe bodo podrobneje opredeljene v posebnih tematskih izvedbenih aktih Evropske unije, katerih bo več kot 30. Spremembe oziroma sprejetje novih predpisov bodo potrebni tudi na nacionalni ravni.
Prilagoditev novim zahtevam bo za številna podjetja predstavljala pomemben izziv. Za izpolnjevanje zahtev uredbe je namreč potrebno sodelovanje različnih deležnikov v verigi – od proizvajalcev embalažnih materialov in oblikovalcev embalaže do embalerjev. Pomembna odgovornost je tudi na lastnikih blagovnih znamk. Če lastnik blagovne znamke ni lociran v Evropski uniji, morajo njegove obveznosti prevzeti evropska podjetja, ki z njim sodelujejo, na primer distributerji.
PPWR vzpostavlja enotne standarde za embalažo v vseh državah članicah Evropske unije. Njen glavni namen je zmanjšati količino uporabljene embalaže in količino odpadne embalaže ter zagotoviti učinkovitejšo rabo surovin. Pri tem spodbuja večji delež večkratno uporabne embalaže, izdelane iz reciklabilnih surovin, ki jo je mogoče po uporabi ponovno reciklirati.
Uredba se uporablja za vso embalažo, ne glede na material, iz katerega je izdelana, ali kraj, kjer nastane odpadna embalaža.
Med ključnimi zahtevami PPWR so:
Osnovne usmeritve glede tega, kaj se šteje za embalažo in kaj ne, ostajajo podobne kot doslej. Uredba pa prinaša tudi nekaj novosti.
Med novosti sodijo čajne filter vreče in podobni izdelki, ki se v prejšnji ureditvi niso šteli za embalažo. Po novem so opredeljeni kot embalaža. Gre za prepustne čajne ali kavne vrečke oziroma vrečke za druge napitke ali enote za enkratno uporabo, ki vsebujejo čaj, kavo ali drug napitek, se po uporabi v sistemu zmehčajo ter so namenjene uporabi in zavrženju skupaj z izdelkom.
Takšno embalažo je skupaj z nalepkami, nameščenimi na sadju in zelenjavi, smiselno kompostirati z biološkimi ostanki oziroma ostanki živil, ki jih vsebujejo.
Kapsule za avtomate za napitke, na primer za kavo, kakav ali mleko, ki se pri uporabi izpraznijo, pa so bile kot embalaža opredeljene že v prejšnji direktivi.
Glede na vrsto embalaže je prejšnja direktiva razlikovala med prodajno oziroma primarno embalažo, skupinsko oziroma sekundarno embalažo ter transportno oziroma terciarno embalažo.
PPWR dodatno opredeljuje oziroma vključuje tudi naslednje vrste:
Evropska uredba o embalaži in odpadni embalaži poleg dosedanjega pojma proizvajalec uvaja tudi nov pojem izdelovalec embalaže. Za oba določa različne obveznosti v življenjskem ciklu embalaže.
Na skupnem trgu EU bo praviloma en izdelovalec, medtem ko je lahko proizvajalcev več, odvisno od števila držav članic, v katerih je blago prvič dano na trg.
Izdelovalci so odgovorni za zasnovo embalaže in morajo zagotoviti, da embalaža izpolnjuje trajnostne in označevalne zahteve iz členov 5 do 12 uredbe. Te zahteve morajo biti izpolnjene, še preden je embalaža dana na trg EU.
Med izdelovalce sodijo tisti, ki na trg dajejo blago, embalirano v prodajno ali skupinsko embalažo, pa tudi tisti, ki na trg dajejo prazno transportno ali servisno embalažo.
Pri dokončni določitvi, kdo mora prevzeti obveznosti izdelovalca, je treba upoštevati tudi lastnika blagovne znamke proizvoda.
Pri prodajni oziroma skupinski embalaži bo izdelovalec praviloma tisti, ki embalažo napolni z blagom.
Pri transportni oziroma servisni embalaži bo to največkrat proizvajalec embalaže. Izjema nastopi, kadar je embalaža označena z blagovno znamko uporabnika embalaže – v tem primeru mora obveznosti izdelovalca prevzeti lastnik blagovne znamke.
Če embalaža ni označena z blagovno znamko, je pri določanju odgovornega ključnega pomena vprašanje, kdo je naročnik in kdo odloča o končni zasnovi oziroma obliki embalaže.
Med imetniki blagovnih znamk, ki na trg dajejo embalirano blago, so lahko obveznosti izdelovalca oproščena mikro podjetja, ki imajo manj kot 10 zaposlenih ter letni promet ali letno bilanco stanja v višini manj kot 2.000.000 EUR, če je mikro podjetje locirano v isti državi članici kot njegov dobavitelj embalaže.
Proizvajalci morajo zagotoviti izpolnjevanje zahtev proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki vključuje zbiranje in predelavo odpadne embalaže na trgu države članice, kjer njihovi proizvodi postanejo odpadek.
Čeprav mora proizvajalec zagotoviti ustrezno ravnanje z odpadno embalažo na trgih posameznih držav članic, kjer embalaža na koncu postane odpadek, se njegove obveznosti začnejo že takrat, ko je izdelek dan na trg v posamezni državi članici.
To vključuje tudi registracijo pri ustrezni organizaciji, ki zagotavlja izpolnjevanje proizvajalčevih obveznosti v trenutku, ko končni uporabnik izdelek odloži med odpadke.
Proizvajalec embalaže je podjetje v distribucijski oziroma dobavni verigi, ki je odgovorno za izpolnjevanje proizvajalčeve razširjene odgovornosti v posamezni državi članici.
V skladu z razlago pojmov PPWR, ki jo je pripravila Evropska komisija, je proizvajalec izdelovalec, uvoznik ali distributer, ki prvič daje embalažo ali embalirano blago na trg v določeni državi članici, kjer je prisoten, oziroma ga neposredno prodaja končnemu uporabniku v drugi državi članici.
Z vidika proizvajalčeve razširjene odgovornosti obveznost za prazno embalažo nastopi takrat, ko je ta prvič napolnjena, dana na trg in je s tem opravila svojo funkcijo.
Pomembno je, da izdelovalec in proizvajalec nista nujno vedno isto podjetje.
Kdo se šteje za proizvajalca, je lahko odvisno od načina prodaje in vrste embalaže, ki se daje na trg.
Pri spletni prodaji se za proizvajalca šteje tisti, ki blago neposredno ponuja končnemu uporabniku na trgu države članice, v kateri ima ta uporabnik svoj sedež oziroma prebivališče.
Zaradi zahtevnosti področja, pomanjkanja nekaterih formalnih informacij in zelo hitrega spreminjanja zakonodaje informacije, objavljene v okrožnicah, ne vključujejo nujno vseh potrebnih podatkov, prav tako niso vse informacije nujno preverjene.
Objavljene vsebine niso namenjene nadomeščanju obvestil pristojnih organov oziroma uradnih institucij. Namenjene so predvsem izpostavitvi informacij, na katere želimo glede na vprašanja posebej opozoriti, vključujejo pa tudi nekatere specifične informacije.